Vedno, ko sem morala nekaj narediti, brez da bi vedela, zakaj, se je v meni prebudila upornica. Včasih je bila ta upornica tiha. Takrat se nisem pritoževala, prepričevala ali prepirala z drugimi. Namesto tega sem iskala načine, kako narediti stvari po svoje. Včasih sem bila glasna, še posebej takrat, ko se je komu zgodila krivica. Če sem želela ali ne, sem štrlela iz povprečja. V družbo, ki je nisem razumela, sem se težko vklapljala. Čeprav navzven zelo odprta in sproščena, sem znotraj sebe bila bitke z občutki nerazumevanja in ne sprejemanja. Danes bi rekli, da sem bila zasanjan otrok, ki je živel v svojem svetu. In imeli bi prav …

​

V tem mojem svetu je bila polomljena vrtčevska ograja preveč mikavna, da je ne bi preplezala in zbežala domov. Za polže na poti v šolo sem se bala, da jih bo kdo pohodil ali povozil in zato sem jih prestavljala v travo. Zaradi polžev sem pogosto zamudila k pouku. Učiteljica matematike je bila pogumna junakinja v vseh mojih domišljijskih zgodbah. Neustrašno se je bojevala z zmaji (ulomki), jezdila konja brez sedla po divji reki premic in barantala s procentnimi računi na tržnici, polni omamnih začimb. Bila sem prepričana, da so Babje štenge (v gozdu moje babice) čarobna pot v vilinsko in škratovsko kraljestvo. No, to še danes verjamem.

​

Vedno me je zanimalo »nekaj več«. Tisto nekaj, kar je skrito, kar se ne vidi, se ne sliši in se ne more izmeriti ... Pa vendar je nenehno prisotno in se ga občuti. In to vztrajno vprašanje v meni: »Kaj je to, nekaj več?« me je, ne da bi se zavedala, vodilo v življenju. Tako sem se v času študija navdušila nad kvalitativnim pristopom raziskovanja. Takrat je bilo tovrstno raziskovanje družbenih problemov  v povojih. Le redki raziskovalci smo se odločali za takšen pristop k razumevanju družbe in človekovega delovanja. Naša dela so bila včasih označena kot neznanstvena in neverodostojna. Zakaj? Ker smo se poglabljali v razumevanje subjektivnosti v človeku. Torej, kaj človek doživlja in kako razume problem, s katerim se sooča. Kaj ob tem občuti. Zanimalo me je razumevanje in doživljanje človeka. 

​

Raziskovalna strast, ob spletu okoliščin (kako pa drugače), me je vodila do pridobitve naziva doktorice znanosti ter me obogatila z znanji fenomenološkega raziskovanja in pestrimi predavateljskimi pristopi. Kljub dinamičnemu raziskovalnemu delu pa me je še vedno vleklo v globine spoznavanja človeške duše. In ob iskanju odgovorov na vse več vprašanj glede človeške duše in njenega namena sem v znanosti ostajala prazna, nepotešena.

​

Kako že pravijo? Vse se zgodi z razlogom … In tako je prišla moja velika učiteljica - gospa Izgorelost. Močno me je objela in v njenem primežu mi je pokazala, da sem izgubila sebe in stik s sabo. V njeni družbi moje življenje ni imelo smisla. Odnesla je veselje in radost. Izginile so barve. Vse je bilo obarvano v sivino. Postala sem statist v lastnem življenju. Za VSE mi je postalo vseeno. Kar sem si želela, je bilo le, da se že enkrat konča to moje življenje.

​

A življenje še ni zaključilo z mano in poslalo mi je pomoč. Srčne, resnično srčne ljudi. Ljudi, ki so brezpogojno predani delu za dobro ljudi. Z njihovo pomočjo sem se vrnila nazaj k sebi. K tisti majhni upornici in se začela poglabljati vase. Ugotovila sem, da me je življenje že kot otroka obdarilo s čutom zaznavanja energij in energijskih sistemov. V določenem trenutku življenja sem to svojo sposobnost prepoznala in se jo s pomočjo izjemnih mentorjev odločila še dodatno razviti.

​

Z zavedanjem, da v življenju nič ne miruje, še najmanj pa naše energijsko telo, sem se podala na pot malo drugačnega raziskovanja. Sprva pri sebi. Postala sem strastna raziskovalka življenja in na tej poti sem se oblikovala v bioterapevtko karmične diagnostike, praktika hipnoterapije in šamansko popotnico. Kasneje sem svoje znanje nadgrajevala preko različnih praks samozdravljenja.